Ginekološko - porodniški oddelek

Mamice o nas

 

»Devet mesečno pričakovanje novega bitja, ki raste v meni, je v zadnjih tednih nosečnosti dosegalo svoj vrhunec. Ob samem zavedanju, da bo kmalu prijokal na svet moj prvi novorojenec in takoj za njim še njegov brat dvojček je dvojno povečevalo veselje, kot tudi radovednost, kaj se dogaja znotraj mojega trebuha. Z vsakim novim dnem se je moje pričakovanje stopnjevalo, ob tem pa se je stopnjeval tudi strah pred porodom in temu spremljajočo bolečino. Ta strah so mi z neprestanim spremljanjem in spodbudnimi besedami v teh zadnjih tednih moje nosečnosti zmanjševali uslužbenci murskosoboške porodnišnice, ki so me znali pomiriti in so poskrbeli, da sta moja novorojenčka bila zdrava in zadovoljna ter da je porod potekal brez težav. Rada bi se zahvalila dr. Nataši Kous Škalič, dr. Lidiji Ouček Farkaš in dr. Martini Špilak Gomboc, da ste skrbele za moje in njuno dobro zdravstveno počutje, hvala tudi inštrumentarki Tanji Žmauc ter iskrena hvala vsem babicam, brez katerih si ne predstavljam svojih zadnji dni nosečnosti. Drage babice Karolina Kovač, Antonija Tratnjek in Andreja Štelcl Baranja – hvala vam! Predvsem zahvala Karolini za njeno nesebično pripravljenost in spremljanje tudi izven njenega delovnega časa. Veseli in hvaležni smo, da ste nam stali ob strani.«

Maja in Sašo z novorojenima dvojčkoma Jakobom in Isakom

 

»Spoštovani! Dne 30. 7. 2013 se je v vaši porodnišnici rodila mala Kim. Kot mamica sem se odločila za vašo porodnišnico, kljub temu da sem iz Maribora. Odločila sem se za ta korak zaradi možnosti epiduralne anastezije, a doživela sem mnogo več prijetnega. Pri porodu mi je stala ob strani babica Maja Malačič, kateri gredo največje pohvale. Bila je do mene razumevajoča, skrbna in strokovna. Nikoli je ne bom pozabila. To je babica v pravem pomenu besede! Ne morem je prehvalit. Hvala, hvala, hvala! Zdi se mi, da mi brez nje ne bi uspelo. Hvala tudi babici Micki Antolin, ki mi je pomagala v zadnjih sekundah, da je lahko prišla na svet naša punčka težka 4010 g in velika 54 cm. Rada bi se zahvalila tudi dvema anesteziologoma (moški in ženska), katerih imen žal ne vem in se opravičujem. Trudila sta se zelo dolgo zame, kljub moji ukrivljeni hrbtenici, da sta uspela z epiduralno anestezijo. Neverjetno koliko truda sta vložila vame. Hvala njima! Po porodu so me sprejeli na oddelek in morem reči da je porodnišnica Murska Sobota lahko za vzgled vsem porodnišnicam v Sloveniji. Presenetila me je neverjetna prijaznost osebja, urejenost porodnišnice in čistoča. Le tako naprej! Hvala vsem, ki se tako trudite za nas mlade mamice in naše male otročke. To je prava porodnišnica! Hvala Murska Sobota!!!​ Lepe tople pozdrave.«

Mateja in Kim Műller

 

 

»Iskreno in neizmerno se zahvaljujemo vsemu osebju Ginekološko - porodniškega oddelka, ki je spet poskrbelo, da je bilo rojstvo otroka čudežno, prvi dnevi z novorojencem v porodnišnici pa čim lažji in lepši. Še posebej se zahvaljujemo predstojniku Ginekološko-porodniškega oddelka Petru Janku, babici Heleni Berič, anesteziologu Goranu Larnsaku in glavni sestri Oddelka za perioperativno medicino, Marjetki Nemeš. «
Ponosna mami in ati dveh sončkov

 

»Rada bi z vami delila izkušnjo, katera me bo spremljala celo Življenje! Bila sem drugič noseča. Že prva izkušnja v porodnišnici Murska Sobota je bila prijetna, zato se v drugo nisem preveč obremenjevala kako bo vse skupaj potekalo, ampak v mislih se mi je vseeno porajalo vprašanje Kaj pa če???Ko se je dne 30.5.2018 vse skupaj začelo so bile vse moje skrbi odveč, sta bile ob meni dve babici ob katerih sem se popolnoma sprostila, saj sem vedela da sem v dobrih rokah! Pišem vam zato, da se zahvalim babicama Karolini in Anji (upam, da sem prav napisala ime), kateri sta bili dne 30.5.2018 v nočni izmeni! Dne 31.5.2018 ob 1.20 uri se je rodila Maša z 3670 g in velika 53 cm. Ga. Karolina in ga. Anja sta mi bili pri porodu v veliko oporo in sta res profesionalki na svojem področju! Prosim prenesite jima mojo zahvalo in sporočilo, da naj ostaneta takšni kot sta - prijazni, strokovni in predvsem pomagati sočloveku. Še enkrat hvala in lep pozdrav!« Petra Bogša

 

»Ponoči 8. aprila 2018 sem v porodnišnici SB Murska Sobota rodila svojega tretjega otroka. S tem pismom bi se želela zahvaliti in pohvaliti celoten strokovni tim porodnišnice, ki mi je v dneh pred, med in po porodu pomagal, da je bil porod lepa izkušnja, in veliko prispeval k temu, da sem se rešila tesnobe v zvezi s prejšnjimi porodnimi izkušnjami v drugi porodnišnici. Zaradi prejšnjih izkušenj sem porod dojemala kot nekaj groznega, zato sem tudi na zadnji porod prišla prestrašena. Po zadnjem porodu v Rakičanu pa porod dojemam drugače in čeprav z možem ne načrtujeva več otrok, je ta pomiritev zame zelo pomembna, tako osebno, da lahko mirno pogledam nazaj v čas rojevanja svojih treh otrok, kot z vidika, da sem mamica dveh punčk, ki jima bom lahko v prihodnosti porod drugače prikazala, kot če bi ostalo zgolj pri slabih izkušnjah. Ginekološko-porodniški oddelek v Rakičanu je poseben zlasti po tem, da njegovo delo temelji na tem, da so prijazni mamicam in novorojenčkom. To nama je v mesecu januarju, ko sva z možem obiskala porodnišnico na dan odprtih vrat, poudaril mag. Leon Šabjan, in v času mojega bivanja v porodnišnici pa so se njegove besede vedno znova potrjevale. Tako pred porodom, ko sem prihajala na CTG in preglede pri dr. Petru Janku, kjer so bili zdravnik in medicinske sestre nadvse prijazni in razumevajoči, do noči, ko se je naša dojenčica namenila roditi in mi je ob strani stala babica, gospa Vida Golob, ki mi je ves čas poudarjala, da je tam zaradi mene, da mi pomaga in mi bo pomagala, da naj ne skrbim zaradi nepomembnih reči, ampak se osredotočim na pomembno, to je na dojenčka. V zadnjem tednu dni sem veliko premišljevala o njenih besedah, o porodu, bolečini… in mislim, da bi bilo zadnje desetletje mojega življenja precej lažje, če bi jo ţe prej spoznala. Poleg nje sta mi ob porodu stala ob strani tudi dr. Janko in mag. Šabjan; navkljub nočni izmeni, bližajočemu se jutru… sta mi vlivala optimizem. Po porodu, ko sem bila še tri ure na porodnem oddelku, sem se čudila babicam, kako so se ob menjavi izmene ob šestih zjutraj še šalile in smejale… to res ni poklic za vsakogar, ampak le za ljudi s posebno močjo in posebnim pogledom na življenje. Na oddelku porodnišnice sem preživela dva dneva. Mag. Šabjan je dežural in se ves čas zanimal za moje počutje. Medicinske sestre, pristojne za dojenčke, so tekom dneva in noči povpraševale o najinem počutju, velikokrat so me opomnile na zvonec, na katerega naj kar pokličem, če bi kaj potrebovala, ponujale, da popazijo dojenčka, če bi potrebovala nekaj časa zase, svetovale so mi kot mame, realno, življenjsko, z izkušnjami, kako bi bilo najbolje za dojenčico in najlažje zame; omenjale nove študije glede dojenja, glede nege ranjenih bradavic ipd., mi ponujale preparate in dajale nasvete. Presenetil me je obisk fizioterapevtke, s katero sva naredili nekaj telesnih vaj, timi na viziti so bili dobro razpoloženi, na mizici sem zmeraj imela čaj… Porodnišnice danes pogosto izpostavljajo, da so novorojenčkom prijazne, a s tem hitro postanejo mamicam neprijazne. Sicer vsaka mamica porod dojema različno, a nobeni ta dogodek ni kar tako; je čustveno in telesno naporen. Čeprav nismo bolnice v klasičnem smislu, smo v tem času ranljive, hormoni nihajo, telo se v kratkem času zelo spremeni, fizično nismo povsem pri močeh, čustveno smo občutljive, na svet pride nova sreča in odgovornost. Zato je izjemno pomembno, da imamo mamice poleg družine ob sebi tudi zdravstveno osebje, ki na vsakem koraku kaže, da jim je počutje mamic in novorojenčkov na prvem mestu, da prihajajo v službo zaradi njih in da želijo to delo opravljati ne po minimalnih, temveč po maksimalnih standardih. Ker to v porodnišnici v Rakičanu osebje nenehno počne, sem prepričana, da se bo vse več mamic odločalo za porod pri vas, ter da bodo majhni “Prekmurci” razpršeni po širši regiji. V vodstvu SB Murska Sobota pa boste gotovo prejeli še veliko podobnih pisem s pohvalami dela vašega osebja v porodnišnici, ki veliko prispevajo k ustvarjanju sreče slovenskih družin. Sporočite jim, da mamice to opazimo, cenimo in da bomo lahko zaradi njih svojim otročičkom njihovo rojstvo v bodoče predstavile v najlepši luči. S spoštovanjem in lepimi pozdravi, Janja Hojnik«

 

Zjutraj, 11.9.2018, sem se zbudila povsem neprespana. V 35. tednu nosečnosti, ki je bila polna grozečih zapletov zaradi predhodno operirane maternice, me je vso noč mučil povsem otrdel trebuh. Tekom nosečnosti sem se pogosto srečevala s krči in otrdelim trebuhom, a tokrat je bilo drugače. Bolečina ni ponehala in počutila sem sem se tako izmučeno, da niti minute več ne bi zdržala.

Nekako sem se prebila čez dopoldne, čeprav bolečinam in otrdevanju trebuha ni bilo konca. Po nasvetu moje sestre, ki je prestala podobno izkušnjo, sva z možem po kosilu odhitela v bolnišnico. Kljub temu, da sem se polnih 34 tednov pripravljala na ta moment, sem bila pred vrati bolnišnice povsem nepripravljena - samo v pajkicah, majčki in japonkah. Vedela sem, da bom rodila s carskim rezom in tako sem s pripravo torbe za bolnišnico odlašala in odlašala dokler ni bilo prepozno. Osebje SBMS me je kljub moji nepripravljenosti prijazno sprejelo in ginekologinja je opravila pregled, medtem ko me je glavni zdravstvenik oddelka oskrbel z vsem potrebnim in babica nastavila snemanje CTG. Ker je zdravnica ugotovila, da je tonizacija maternice močna in ne popušča in ker sem se začela odpirati, so me sprejeli na oddelek. Z možem so nama prijazno pojasnili, da časa ni več ogromno, ker moja zategujoča maternica potiska otroka proti izhodu, vendar sem si takšno pojasnilo sama razlagala, kot da bi to lahko trajalo še vsaj teden dni.

Po posvetu z mojo izbrano ginekologinjo se je dežurna ginekologinja oglasila pri nama z možem z novico, da glede na stanje moje maternice rojstva tega otroka ni možno zadržati. Še tistega dne bom predvidoma v večernih urah rodila!!!

Po naravi sem zelo panična in polna strahu, kar seveda ni bilo drugače tudi v tem primeru. Bala sem se vseh možnih zapletov in samega carskega reza, saj sem iz preteklih izkušenj meni bližnjih oseb slišala ogromno negativnih izpovedi. Ko pa je glavni zdravstvenik prišel k meni z zagotovilom, da jim je prva in edina skrb, da bo z mano in otrokom vse v redu, je strah postopoma kopnel. V vsej moji paniki, ko se pogosto na moža nisem niti spomnila, so zdravstveni delavci vselej našli čas tudi zanj in mu vse razložili. Babica je prišla pome in me odpeljala v sobo za pripravo, kjer me je dokončno uredila in dala klistir. Že ob omembi tega sem se stresla, a znova je babica poskrbela, da je šlo vse gladko in brez težav. In to dobesedno.

Med pripravami se mi je znova posvetila tudi dežurna ginekologinja, ki mi je razložila potek posega, me seznanila da bomo čez kakšno uro začeli s posegom in kar mi je bilo takrat največ vredno, položila roko na moj obraz, me dvakrat nežno pobožala in zagotovila, da bo vse v redu. Od takrat dalje ni bilo več nobenega strahu. Mirno sem počakala na ekipo, opravila posvet z anesteziologom in tako okrog 20.00 ure stopila do postelje, s katero so me odpeljali v operacijsko dvorano.

Pričakala me je ekipa zamaskiranih, a nasmejanih obrazov in vsi spraševali, kaj bomo danes rodili - fantka ali punčko. Že sama navzočnost nasmejanih obrazov me je pomirjala. Presedla sem se na operacijsko mizo in začela pripravo z anesteziologom za spinalno narkozo. Zdravnik mi je pojasnil in napovedal vsak njegov korak, mi razložil, kako bo zadeva učinkovala in tako počasi nisem čutila spodnjega dela trupa. Seveda se sama svoji paniki nisem mogla izogniti, zato sem pogosto vzkliknila, da še vedno vse čutim, kar je seveda bila zgolj moja iluzija. Dve ginekologinji sta pričeli z delom, kar sem sicer čutila na svojem telesu, a res brez kančka bolečine. Čez par minutk mi je medicinska sestra šepnila: “še malo, pa ga boste slišala.” In res je bilo tako!!! Neprecenljiva izkušnja. Naenkrat slišati jok lastnega otroka, ki so mi ga takoj dali videti, je nekaj, kar poganja mamino srce. Odtlej nič več ni bilo težko. Počakati, da operaterki končata z delom, se je zdelo kot nekaj sekund, pa so mi rekli, da je trajalo skoraj tričetrt ure.

Sina tistega dne nisem več videla, pa tudi naslednjega ne, ker je bil prezgodaj rojen in zato oskrbljen na otroškem oddelku. Sem pa šla takoj tretji dan k njemu, ga božala in spodbujala, da bova kmalu spet skupaj. Oba sva rabila čas za okrevanje in oba sva ga dobila.

Ko sem do rojstva svojega sina slišala besedo porod, je to zame vselej predstavljalo najbolj zastrašujočo stvar. Od dne, ko sem rodila svojega sina, pa je predvsem zaradi truda, ljubečnosti in strokovnosti celotne ekipe, ki naju je s sinom obravnavala, porod postal nekaj, kar je moje srce izpolnilo z nepopisno srečo in ljubeznijo. Po naravni poti bi se v mojem primeru stvari lahko izjalovile in samo zaradi podpore prijaznega osebja soboške bolnišnice sem ponosna mama krasnemu korenjaku! Omogočili so mi nekaj, kar bi mi zaradi medicinskih zapletov bilo odvzeto, zato do celotne ekipe čutim neizmerno hvaležnost. Premalo krat poudarimo primere dobre prakse, zato želim naj se moja zgodba sliši in vsaj rahlo zareže v stereotip o neprijaznih in nestrokovnih bolnišnicah.

Izjemno hvaležna mamica Tina

Kontakt
Porodni oddelek z otroško sobo
Porodna soba
Ginekološki oddelek
Informacije osebno: od 13:30 do 14:30
Obiski
PON–NED
od 14:00 do 16:30
Vodstvo
Peter Janko
dr. med., spec. gin. in porod.
Predstojnik oddelka
Leon Šabjan
mag. zdr. nege
Glavni zdravstvenik oddelka
AACI-EN-15224
Certifikat Družini prijazno podjetje
Naložba v vašo prihodnost