Zgodovina
Kuhinja v nekdanji bolnišnici v Murski Soboti je začela delovati okoli leta 1894. Zavzemala je le dva prostora in manjšo priročno shrambo. S treh strani je imela dostopen štedilnik, na drva. Po vsej dolžini kuhinje je stal leseni pult in velika miza za pripravo hrane. patronat nad kuhinjo je imel glavni zdravnik, za prehrambeno blago pa je skrbela častna sestra, ki je bila vešča kuhanja. Kuhinjsko osebje je bilo sestavljeno iz "priučene kuharice" in treh kuhinjskih dekel. Delo pa je potekalo ves dan z vmesnimi počitki.
Bolniška hrana je bila tedanjemu času in varovancem primerna, razdeljena na štiri "dietne razrede". Za prvi dietni razred je bila značilna t.i. "prazna porcija", ki je vsebovala za zajtrk prežganko, za kosilo zakuhano govejo juho, za večerjo pa ponovno prežganko. V drugem dietnem razredu so poznali "četrtinsko porcijo", ki je za zajtrk prav tako vsebovala prežganko, za kosilo zakuhano govejo juho, za večerjo pa spet prežganko. Vendar je bila na volju tudi po ena žemlja. Za tretji dietni razred pa je bila značilna polovična porcija z zajtrkom - prežganko, kosilo z zakuhano govejo juho in kuhano govedino ter prilogo. Za večerjo je bila na voljo prežganka, ob nedeljah golaž, vmes mlečna hrana ali prikuha. V najvišjem, četrtem dietnem razredu so dobivali celo porcijo, ki je bila količinsko najbogatejša. Zajtrk je bil enak kot pri prejšnjem razredu, kosilo je bilo iz večje količine mesa in prikuhe, večerja pa je bila enaka kot pri dietnem razredu. Poleg omenjene hrane je lahko zdravnik predpisal tudi "posebno prehrano", vendar je bilo to potrebno posebej plačati. Navedeni sistem jedilnika je bil v veljavi kar celo desetletje. Ker pa je bila hrana skromna, so zdravniki morali velikokrat poslušati pritoževanje bolnikov. Tako so postopoma, količinsko in kakovostno izboljšali jedilnik ter prešli na uveljavljanje sodobnega načela, ki pravi, da je za bolnika le najboljše komaj dobro.
V naslednjem obdobju, od leta 1910 naprej, so se postopoma odpravljali dietni razredi. Uveljavljala se je t.i. normalna in posebna prehrana - veljata za predhodnici današnje navadne in varovalne prehrane. Normalno prehrano so zdravniki predpisovali bolnikom, ki so imeli zdrav želodec in so bolehali za boleznimi, ki niso prizadejali notranjih organov. Preostalim pa so glede na vrsto njihove bolezni podrobno predpisovali, kaj naj dobijo za posamezne obroke.
Število bolnišničnih oddelkov je počasi, a stalno naraščalo, s tem pa tudi število bolnikov. V začetku 50. let je bilo v kuhinji zaposlenih že osem priučenih kuharic. Te so opravljale delo v kuhinji in na bližnjem zelenjavnem vrtu.
Leta 1953 se je nato v Rakičanu zgradil Infekcijski oddelek z lastno kuhinjo, kjer so dietoterapevtsko hrano pripravljali izključno za infekcijske bolnike in po strogih navodilih predstojnice Infekcijskega oddelka dr. Vilme Vlaj.
Leta 1965 je bil zgrajen še otroški oddelek, ki je dobil prav tako lastno kuhinjo, kjer so pediatri uvajali sodobna načela zdrave prehrane za otroke. V tem obdobju so prenovili tudi osrednjo kuhinjo. Štedilnike na trdo gorivo so zamenjali s plinskimi in električnimi ter parnimi kotli. Prostore so začeli deliti po takrat veljavnih higienskih predpisih. Kuhinja je dobila primerno hladilnico, prostor za mesnico, ter tekočo toplo in hladno vodo. V tem času so v prehrambeni službi zaposlili tudi prvo dietičarko, ki je začela uvajati dietoterapijo in dietoprofilakso.
Bolniška hrana je bila tedanjemu času in varovancem primerna, razdeljena na štiri "dietne razrede". Za prvi dietni razred je bila značilna t.i. "prazna porcija", ki je vsebovala za zajtrk prežganko, za kosilo zakuhano govejo juho, za večerjo pa ponovno prežganko. V drugem dietnem razredu so poznali "četrtinsko porcijo", ki je za zajtrk prav tako vsebovala prežganko, za kosilo zakuhano govejo juho, za večerjo pa spet prežganko. Vendar je bila na volju tudi po ena žemlja. Za tretji dietni razred pa je bila značilna polovična porcija z zajtrkom - prežganko, kosilo z zakuhano govejo juho in kuhano govedino ter prilogo. Za večerjo je bila na voljo prežganka, ob nedeljah golaž, vmes mlečna hrana ali prikuha. V najvišjem, četrtem dietnem razredu so dobivali celo porcijo, ki je bila količinsko najbogatejša. Zajtrk je bil enak kot pri prejšnjem razredu, kosilo je bilo iz večje količine mesa in prikuhe, večerja pa je bila enaka kot pri dietnem razredu. Poleg omenjene hrane je lahko zdravnik predpisal tudi "posebno prehrano", vendar je bilo to potrebno posebej plačati. Navedeni sistem jedilnika je bil v veljavi kar celo desetletje. Ker pa je bila hrana skromna, so zdravniki morali velikokrat poslušati pritoževanje bolnikov. Tako so postopoma, količinsko in kakovostno izboljšali jedilnik ter prešli na uveljavljanje sodobnega načela, ki pravi, da je za bolnika le najboljše komaj dobro.
V naslednjem obdobju, od leta 1910 naprej, so se postopoma odpravljali dietni razredi. Uveljavljala se je t.i. normalna in posebna prehrana - veljata za predhodnici današnje navadne in varovalne prehrane. Normalno prehrano so zdravniki predpisovali bolnikom, ki so imeli zdrav želodec in so bolehali za boleznimi, ki niso prizadejali notranjih organov. Preostalim pa so glede na vrsto njihove bolezni podrobno predpisovali, kaj naj dobijo za posamezne obroke.
Število bolnišničnih oddelkov je počasi, a stalno naraščalo, s tem pa tudi število bolnikov. V začetku 50. let je bilo v kuhinji zaposlenih že osem priučenih kuharic. Te so opravljale delo v kuhinji in na bližnjem zelenjavnem vrtu.
Leta 1953 se je nato v Rakičanu zgradil Infekcijski oddelek z lastno kuhinjo, kjer so dietoterapevtsko hrano pripravljali izključno za infekcijske bolnike in po strogih navodilih predstojnice Infekcijskega oddelka dr. Vilme Vlaj.
Leta 1965 je bil zgrajen še otroški oddelek, ki je dobil prav tako lastno kuhinjo, kjer so pediatri uvajali sodobna načela zdrave prehrane za otroke. V tem obdobju so prenovili tudi osrednjo kuhinjo. Štedilnike na trdo gorivo so zamenjali s plinskimi in električnimi ter parnimi kotli. Prostore so začeli deliti po takrat veljavnih higienskih predpisih. Kuhinja je dobila primerno hladilnico, prostor za mesnico, ter tekočo toplo in hladno vodo. V tem času so v prehrambeni službi zaposlili tudi prvo dietičarko, ki je začela uvajati dietoterapijo in dietoprofilakso.