Poročilo s strokovnega izobraževanja, ki je bilo v petek 19.11.2010 na Bledu in ga je organizirala Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pulmologiji in Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v kardiologiji in angioligiji, z naslovom Interdisciplinarna obravnava pacienta s pljučno hipertenzijo.

Pljučna hipertenzija ni pogosta bolezen (v Sloveniji je 50 bolnikov potrjenih s to diagnozo, kakih 50 pa jih kroži v zdravstvenem sistemu in še niso diagnosticirani) in nima značilne klinične slike, zdravnik specialist večkrat težko z zanesljivostjo postavi diagnozo in večkrat preteče kar nekaj časa pred njeno postavitvijo. Obravnava jo več vej medicine, kot so pnevmologija, kardiologija, intenzivna medicina, revmatologija, hematologija, infektologija, pediatrija in radiologija. Pacienti so zaradi narave bolezni pogosto zelo prizadeti. Eden vodilnih znakov pljučne hipertenzije je zagotovo dispneja, ki se najprej pojavlja ob naporu, kasneje pa tudi v mirovanju. Z napredovanjem bolezni pa se pojavijo tudi bolečine v prsnem košu, motnje zavesti, edemi, zmanjšana fizična zmogljivost, nižji arterijski krvni tlak in nabrekle vratne vene. Bolezen prinese tudi hudo psihično obremenitev. Bolniki s pljučno hipertenzijo potrebujejo interdisciplinarno obravnavo zdravstvenega tima. Predstavili so nam vzroke za nastanek pljučne hipertenzije in fiziologijo same bolezni, diagnostične postopke, ZN pri kateterizaciji desnega srca, zdravila za zdravljenje simptomov in kirurško zdravljenje, ki poteka v sodelovanju z Dunajem in sicer transplantacija pljuč in pljučna endarteriektomija. Spoznali smo posebnosti zdravstvene nege pri otrocih s to hudo boleznijo. Predstavili so nam tudi posamezne primere iz klinične prakse (pljučno embolijo, osebno izkušnjo ob pljučnem edemu na Aljaski v visokogorju, zunaj bolnišnično fibrinolizo na terenu, obstruktivno apnejo v spanju in fizioterepijo – test hoje). Kljub napornemu celodnevnemu programu in oddaljenosti srečanja, smo vsi udeleženci bolje seznanjeni s to boleznijo in nekaterimi diagnostičnimi postopki, s katerimi se srečujemo v vsakdanji praksi. Naj zaključim z besedami J. Noča, ki je osebno doživel dihalno stisko: »Verjemite ljudem, da se počutijo grozno, ko jih duši! Ko bolnik dobi diuterik in ga začne tiščati na vodo, jim to, prosim, omogočite takoj! Velikokrat res pozabljamo na to, ker imamo ves čas opravka s subjektivno nujnejšimi stvarmi, vendar je osnovni cilj našega poklica skrbeti za bolnikove osnovne potrebe.«

 

Balažic Gjura Aleksandra dipl.m.s.

Interni oddelek

Postopek »današnje« traheotomije opisujejo med prvimi antični pisci, tako, da sega daleč v zgodovino.

Traheotomija je kirurški poseg, ki ga opravi zdravnik, saj se na ta način zraku odpre pot da vstopa v spodnja dihalna pota. Traheotomija se deli na začasno (se vzdržuje toliko časa, da je bolnik sposoben zadovoljivo in varno dihati po naravni poti) in stalno (posledica odstranitve grla zaradi raka grla ali žrela; včasih začasne traheostome privedejo do trajnih iz razloga, ko se pri bolniku več ne vzpostavi normalen akt požiranja; pri dolgotrajni potrebi za umetno dihanje z aparatom; pri slabem ali odsotnem refleksu kašlja pri operiranih, poškodovanih, nevroloških bolnikih).

Vse paciente, ki dihajo skozi kanilo je treba skrbno negovati, da preprečimo zgodnje in pozne komplikacije. Medicinska sestra si ob tem postavi plan dela in negovalne cilje.

Medicinska sestra/ZT, ki prevzame nadzor in nego že traheotomiranega bolnika mora poznati še nevarnosti zožitve ali zapore dihalnih poti zaradi:

— zamašitve trahealne kanile;

— napačnega položaja konice ali kanile, kadar se tesnilka ob napihovanju nepravilno in neenakomerno razširi;

— izpada kanile.

Prav tako mora medicinska sestra/ZT, ki opravlja zdravstveno nego pri traheotomirancu pravočasno prepoznati nujna stanja in morebitne zaplete pri bolniku in to so:

-          dihalna stiska,

-          krvavitev,

-          vnetje.

Ne glede na vzroke mora medicinska sestra/ZT znati ustrezno ravnati v takšni situaciji in traheotomiranemu bolniku nuditi pravočasni in pravilno prvo pomoč.

 

S trahealno stomo se življenje pacienta spremeni, pacient izgubi glas, pojavi se sekret na vratu, nos izgubi svojo funkcijo, spremeni se kašelj, pot vdihanega zraka je krajša, kvaliteta vdihanega zraka je slabša, oslabi sposobnost vohanja, spremeni se zunanji videz pacienta.

Glede na vse težave, ki se pojavijo z dihalno stomo, je treba čim prej začeti z rehabilitacijo.

Zdravstvena nega traheotomiranega bolnika je zahtevno in odgovorno področje. MS/ZT, ki skrbijo za te bolnike morajo imeti posebna znanja in veščine.

 

Zaključila bi s sledečo mislijo: »Dihalna stoma pomeni začetek novega življenja, nikakor pa ne konca življenja.«

 

 

                                                                                              Nataša Veren Horvat, dipl.m.s.

Dandanes ogrožajo alergije zdravje in življenje milijonov ljudi po svetu. Približno vsak tretji je prizadet z alergijo, število alergičnih ljudi pa narašča.

Zaradi alergij morajo bolniki pogosto spreminjati delo in bivališče. To prinaša v njihovo življenje mnoge spremembe, zato je potrebno, da so o njih primerno poučeni.

Alergije so preobčutljivostni odzivi na določene snovi v našem okolju, v zraku, v živilih, v stvareh, ki nas obdajajo in s katerimi prihajamo v stik iz dneva v dan. Alergije povzročajo spremembe na koži, dihalih, črevesju, solzenje oči, kihanje, bruhanje ali lahko privedejo celo do alergijskega šoka.

Poznamo veliko alergenov s katerimi prihajamo v stik. To so alergeni iz našega okolja: pršice, razni alergeni v zraku ( cvetni prah trav in drugih rastlin), živalski epitelij in dlaka, plesni, zdravila in razna živila...

Brez alergijskih testov ne moremo ugotoviti ali gre pri pacientu za alergijo. Poznamo različne alergijske teste. Najpogostejši alergijski test je kožni vbodni test. Izvedemo ga lahko že pri majhnih otrocih. Bolečina ob testu je zelo majhna, stranski učinki blagi. Pojavi se lahko rdečina na koži, srbež, kar pa po nekaj urah izgine.

Paciente z alergijami je potrebno vključiti v proces zdravstvene vzgoje. Saj le  primerno poučeni in osveščeni o svoji bolezni, lahko alergije obvladujejo v največji meri in svoje življenje naredijo kvalitetnejše.